Trajnostno upravljanje z morskim okoljem

Trajnostno upravljanje z morskim okoljem

Publisher: Miran 08. November 2016

Na ravni Evropske skupnosti (v nadaljevanju: ES) se je z namenom učinkovitega in trajnostnega upravljanja z morskim okoljem sprejel institucionalni okvir – Okvirna direktiva o morski strategiji (2008/56/ES) (v nadaljevanju: Morska direktiva), kateremu so zavezane vse države članice ES. Cilj Morske direktive je doseganje dobrega okoljskega stanja evropskih morij do leta 2020 z uporabo ekosistemskega pristopa. Bistvo ekosistemskega pristopa je v iskanju ravnotež-ja med človekovimi aktivnostmi in omejitvami rabe naravnih virov, ki so potrebne za dolgoročno delovanje naravnih ekosistemov. Skupna obremenitev zaradi človekovih dejavnosti ne sme ogrožati dobrega stanja okolja in sposobnosti morskih ekosistemov, da se odzovejo na spremembe, ki jih povzročajo ljudje. Tak celostni pristop vsebuje elemente trajnostnega razvoja in združuje okoljske, socialne in ekonomske vidike upravljanja ter zagotavlja trajnostno rabo morskega okolja tudi naslednjim generacijam.

telop-zivetizmorjem-02

Ministrstvo za okolje in prostor RS in Direkcija RS za vode sta pristojna organa za izvajanje Morske direktive. Pristojna organa morata v skladu z Morsko direktivo pripraviti Načrt upravljanja z morskim okoljem (v nadaljevanju: NUMO). NUMO je izvedbeni dokument za doseganje cilja, ki izhaja iz Morske direktive – doseganje dobrega stanja morskega okolja do leta 2020. NUMO temelji na ekosistemskem pristopu in vsebuje presojo stanja morskih voda, vključno z določitvijo okoljskih ciljev ter opredelitvijo,kdaj je morsko okolje v dobrem okoljskem stanju (v nadaljevanju: presoja stanja morskih voda). NUMO poleg navedenih vsebin vsebuje tudi program spremljanja stanja morskega okolja ter program ukrepov za ohranjanje dobrega stanja morskega okolja ali izboljšanje stanja morskega okolja.

Presoja stanja morskih voda

Stanje morskega okolja se skladno z Morsko direktivo opisuje z 11 deskriptorji, kjer se upošteva tako biološke, morfološke, hidrološke, fiikalno-kemijske značilnosti morskega okolja, kot tudi pritiske/obremenitve nanj (na primer: dejavnosti turizma, ribištva). Deskriptorji, s katerimi se opisuje stanje morskega okolja, so: biotska raznovrstnost (D1), tujerodne vrste (D2), ribji stalež oz. komercialne vrste rib in lupinarjev (D3), elementi morskih prehranjevalnih spletov (D4), evtrofiacija ali onesnaženje s hranili (D5), neoporečnost oz. ohranjenost morskega dna (D6), hidrografski pogoji (D7), onesnaženje okolja z nevarnimi snovmi (D8), onesnaževala oz. nevarne snovi v ribah in drugi morski hrani (D9), morski odpadki (D10) in podvodni hrup (D11). Z deskriptorji D1, D3, D4 in D6 se opiše stanje vrst, habitatov in ekosistemov v morskem okolju, z deskriptorji D2, D5, D6, D7, D8, D9, D10 in D11 pa pritiski na stanje vrst, habitatov in ekosistemov v morskem okolju.

Za slovensko morje je prva ocena stanja morskega okolja pokazala, da je preobremenjeno: zaradi pod vodnega hrupa, ki ga povzročata pomorski promet in rekreacijska plovba; zaradi odpadkov v morju in na obali, ki so posledica dejavnosti obalnega tur izma, marikulture in rekreacijske plovbe; zaradi prisotnosti tributilkositrovih spojin (TBT spojine) ki so se včasih uporabljale za premaze plovil pred obraščanjem z algami; ter prelova, ki je posledica komericalnega ribolova v celotnem Jadranskem morju, ne le v slovenskem delu Jadranskega morja. Kljub zaznani prisotnosti TBT-spojin v morskem okolju slovensko morje sicer ni preobremenjeno z onesnaževali, kar se odraža tudi v tem, da v morskih organizmih, namenjenih za prehrano ljudi, ni preseženih vrednosti onesnaževal. Pojav evtrofiacije v slovenskem morju zaradi vnosa hranil je redek in se izjemoma pojavlja v času izjemnih vremenskih pojavov, ki vplivajo na izhlapevanje morske vode, temperaturo morske vode in s tem spremembo v kroženju morske vode ter spremenjen vnos hranil (koncentracijo hranil) v morje z rekami. Tujerodne vrste se v slovenskem morju pojavljajo, vendar zaenkrat ne ogrožajo vrst, habitatov in ekosistemov slovenskega morja. Velja pa
opozoriti, da je bilo v Jadranskem morju zaznanih bistveno več tujerodnih vrst, kar predstavlja potencialno nevarnost za naše slovensko morje. Tujerodne vrste se v morskem okolju pojavljajo zaradi pomorskega prometa (npr: odvajanje balastnih voda, »slepi potniki«), marikulture ali naključnega vnosa tujerodnih organizmov v morsko okolje. Zaznani pritiski se odražajo tudi v spremenjenem stanju vrst, habitatov in ekosistemov, saj je zaznano slabo stanje habitatov v bibavičnem pasu ter stanju komercialnih vrst rib zaradi prelova.

Spremljanje stanja morskega okolja

Spremljanje stanja morskega okolja se izvaja večinoma v obalnem delu morja in le v omejenem obsegu. Z Morsko direktivo se načrtuje obširnejše spremljanje stanja morskega okolja. Ta bo poleg obstoječih elementov, ki so podrobenje opisani v nadaljevanju besedila v poglavju Spremljanje in vrednotenje stanja morja, vključeval tudi elemente za vrednotenje biotske raznovrstnosti morskega okolja (D1), prehranjevalnih verig (D4), ribjih staležev (D3) in ohranjenosti morskega dna (D6) kot tudi stanje obremenjenosti s podvodnim hrupom (D10) in morskimi odpadki (D11).

Program ukrepov za ohranjanje in varovanje morskega okolja (2016-2021)

Program ukrepov je glede na ugotovljeno stanje morskega okolja in zaznane pritiske in obremenitve razdeljen v osem skupin ukrepov: (I) Ukrepi za doseganje in ohranjanje dobrega stanja morskega okolja – splošni ukrepi (D1-D11); (II) Ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti (D1), vzpostavitev ter ohranitev funkcionalnega stanja prehranjevalnih spletov (D4), doseganje dobrega stanja ribjega staleža (D3), doseganje dobrega stanja morskega dna (D6) ter zagotavljanje ustreznih hidrografskih pogjev (D7); (III) Ukrepi za nadzor nad vnosom in prisotnostjo invazivnih in potencialno invazivnih vrst organizmov (D2); (IV) Ukrepi za nadzor in omejevanje onesnaženja s hranili (D5), (V) Ukrepi za zmanjšanje onesnaženja z onesnaževali (D8), (VI) Ukrepi za nadzor nad onesnaževali v užitnih morskih organizmih (D9), (VII) Ukrepi za omejevanje in nadzor nad vnosom morskih odpadkov (D10), (VIII) Ukrepi za omejevanje in nadzor nad vnosom podvodnega hrupa (D11).

NUMO je kompleksen dokument, ki vključuje številne pomembne vsebine za trajnostno rabo dobrin, ki jih nudita morsko okolje in obrežje. V nadaljevan ju besedila so izpostavljene izbrane vsebine NUMO in podrobenje naslavljajo rabo morja in obale, pritiske in vplive na morsko okolje, načine ukrepanja za ohranjanje dobrega stanja morskega okolja oziro ma izboljšanje stanje morskega okolja, spremljanje stanja morskega okolja vključno z raziskavami ter
koristi morskega okolja za ljudi.

Raba morja in obale

V rabo morja in obale se umešča niz specifinih dejavnosti, kot so plovba, turizem, pristaniške dejavnosti, arikultura, ribištvo, ki so neposredno vezane na morje oziroma na rabo morja in obale, ali pa so njihove spremljevalne dejavnosti. Prek rabe morja pa te dejavnosti neposredno vplivajo druga na drugo, si konkurirajo in vsiljujejo različne pravne režime, pri čemer lahko nastajajo tako konflkti rabe morja v razmerju do ciljev varovanja bivalnega okolja, do
naravnih ekosistemov in krajine, kakor tudi glede podeljenih vodnih pravic in zmanjševanja ekonomske uspešnosti nekaterih dejavnosti. Zato je upravljanje z morskim okoljem velik izziv, saj nanj vplivajo številni med seboj povezani dejavniki: hidrološki, geomorfološki, socialno-ekonomski, upravni, institucionalni in kulturni.

Morsko okolje predstavlja specifien prostor, najprej kot vodni prostor, kjer je zaznava različnih dejavnosti ali pravnih režimov navadno otežena zaradi težjega gibanja kot po kopenskem okolju, in nato kot prostor, ki je v svoji pojavnosti (in rabi) izrazito trirazsežen, saj je raba morskega okolja lahko porazdeljena na površini morja ali v vodnem stolpcu ali na morskem dnu ali v podmorju.

nova-slika-raba-morja-na-str5_brezroba

Zakon o vodah določa vodo kot naravno vodno javno dobro ter razlikuje splošno rabo vode (npr. kopanje, potapljanje,…) in posebno rabo vode, za katero je treba pridobiti vodno pravico, ki jo podeljuje samo država. V rabo morja se umeščajo podeljene vodne pravice, območja splošne rabe, območja pravnih režimov in območja dejanske rabe. Tako se lahko raba morja in obale opredeli glede na naslednja področja ali dejavnosti: ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine, soline (pridelovanje soli), rekreacija in sprostitev, ribištvo in marikultura, pomorski promet, zajemi morske vode, izpusti (komunalne čistilne naprave, bazenske vode, meteorni odvodniki).

Prostorski prikaz rabe morja in obale (slika 2) dokazuje, da je na morju Republike Slovenije veliko raznovrstnih dejavnosti, ki za svoje delovanje potrebujejo morje, in pravnih režimov, ki izražajo javni interes in predstavljajo omejitve rabe morskega okolja. Upravljanje z rabo morja in načrtovanje na morju nista nova pristopa – npr. pomorske karte vsebujejo tako elemente rabe morja kot tudi coniranja na morju, zavarovana območja narave in kulturne dediščine, varovana območja za ribištvo ipd. Prostorsko načrtovanje na kopnem delu prostora posredno določa rabo morja in podeljevanje vodnih pravic za dejavnosti, ki so neposredno povezane z morjem. Rabo prostora, enovitega, tako kopnega in morja, je zato treba prilagoditi okolju v količinskem in kakovostnem pomenu,
kar je osnovno vodilo tudi mednarodnih konvencij, hkrati pa ne smejo biti zanemarjene socio-ekonomske  analize možnih dejavnosti kot podpora pri odločanju o zagotavljanju trajnostnega razvoja.