Onesnaževanje in obremenjevanje morskega okolja

Onesnaževanje in obremenjevanje morskega okolja

Publisher: Miran 08. November 2016

Morski odpadki so z Okvirno direktivo o morski strategiji (2008/56/ES) sistemsko prepoznani kot
pomemben dejavnik ekološkega stanja morja. Morski odpadek je opredeljen kot odpadek antropogenega izvora, ki je proizveden ali predelan trden ter obstojen material. Za slovensko morje je prva ocena stanja morskega okolja pokazala, da je preobremenjeno zaradi odpadkov v morju in na obali. Glavni vir odpadkov
so dejavnosti na kopnem (turizem in rekreacija, izlivi rek, kanalizacijski izpusti, neurejena odlagališča
odpadkov, industrija) in pomorske dejavnosti (pomorski promet, ribištvo in marikultura). Odpadke v
morskem okolju lahko najdemo na priobalnih zemljiščih (15 %), na morskem dnu (70 %) in na morski
gladini oziroma v vodnem stolpcu (15 %). Plavajoči odpadki in odpadki v morskem okolju nasploh so
sestavljeni predvsem iz plastičnih materialov (80%). Plastika je umeten material, ki v naravi počasi
razpada na manjše delce in se zelo težko razgradi (razgradnja lahko traja desetletja ali stoletja), zato se
v okolju akumulira. Poznani so številni potencialni vplivi razgradnih produktov plastike na vodne ekosisteme, ki pa še niso raziskani. V Sloveniji Inštitut za vode Republike Slovenije že od leta 2007 spremlja kazalnike onesnaženosti morskega okolja z odpadki.

plastenka-naplavljena-na-obalo-v-blizini-strunjana_bostjan-mljac-ecovitae

V Jadranskem morju je zelo malo podatkov o stanju in številčnosti plavajočih odpadkov, saj so se le-ti začeli intenzivneje zbirati šele v preteklih letih. Spremljanje oziroma opazovanje odpadkov na površini morja je pomemben indikator onesnaženosti morja s trdnimi odpadki. Nevarni so za zdravje in življenje morskih živali, kvarijo estetsko podobo narave in okolice ter negativno vplivajo na gospodarstvo in tudi na zdravje ljudi.

Plavajoči morski odpadki kopalcem v turistični sezoni ne ustvarijo le negativne predstave o kopališču, temveč jim lahko povzročijo tudi resne poškodbe. Katsanevakis (2008) poroča, da se turisti v tujini že izogibajo plaž, kjer upravljavci ne poskrbijo za redno čiščenje ter odstranjevanje odpadkov. Plavajoči odpadki prav tako negativno vplivajo na morska plovila, saj so pogosto vzrok okvaram zaradi zapletanja v propelerje motorjev. Zelo pomembna lastnost plavajočih morskih odpadkov je njihovo nenadzorovano širjenje v morskem okolju. Plavajoče odpadke, ki so v okolju že dlje časa, naselijo morski organizmi, ki jim potovanje odpadka pomeni večjo možnost razširjanja v nova okolja. Na ta način morski odpadki prispevajo k vdoru tujerodnih oziroma invazivnih vrst v stabilna okolja, kjer lahko povzročijo zmanjšanje števila ali celo izginotje avtohtonih vrst. Plavajoče odpadke lahko morske živali zamenjajo za svojo hrano. Tako se je dokazala prisotnost odpadkov v prebavilih morskih želv, opaženih v slovenskem morju.

Pomembno vlogo pri prenosu tujerodnih oz. invazivnih vrst v »novo« okolje pa predstavlja tudi mikroplastika. To so delci plastičnih odpadkov, manjši od 5 milimetrov, ki v okolje vstopajo kot primarna mikroplastika (industrijski peleti, abrazivna sredstva ter plastični mikrodelci v kozmetiki) ali kot sekundarna mikroplastika, ki nastane kot posledica razpadanja večjih kosov plastičnih odpadkov (fragmenti) predvsem zaradi fiikalno-kemijskih dejavnikov v okolju ali nastajajo pri pranju sintetičnih oblačil (fiamenti). Večino teh delcev lahko neovirano prehaja skozi čistilne sisteme komunalnih čistilnih naprav, kjer nato vstopajo v vodno okolje.

Mikroplastika pod mikroskopom

Mikroplastika pod mikroskopom

Pri preučevanju onesnaženosti morskega okolja s plastičnimi odpadki se vzorčijo morska gladina (s pomočjo mreže manta), vodni stolpec (vodna črplka), morski sediment (grabilo Van Veen) ter obala (s sitom). O negativnih učinkih mikrodelcev na morske organizme in človeka še ni dosti znanega. Zaužitje mikroplastike ima na organizme različne škodljive učinke. Plastični delci lahko fiično poškodujejo prebavni trakt in povzročajo lažen občutek sitosti, iz delcev mikroplastike pa se lahko sproščajo kemikalije, ki so bile dodane pri proizvodnji plastike (aditivi: UV-stabilizatorji, plastifiatorji, težke kovine) ali obstojna organska onesnaževala (DDT, PCB, PAH), ki so se vezala na plastične delce v vodnem okolju. Te kemikalije lahko nato v živih organizmih delujejo kot hormonski motilci in rakotvorne snovi ter izzovejo druge strupene reakcije, predvsem pa je zaskrbljujoče dejstvo, da se v živih organizmih lahko bioakumulirajo in tako vstopajo v prehranjevalno verigo, ki vodi vse do človeka.

Onesnaženje morja s tributilkositrovimi spojinami

Za slovensko morje je prva ocena stanja morskega okolja pokazala prisotnost tributilkositrovih spojin (spojine TBT), ki so se včasih uporabljale za premaze plovil pred obraščanjem z algami, zdaj pa se še vedno uporabljajo v drugih industrijah in prek odvajanja odpadnih voda lahko pridejo v morsko okolje. Tributilkositrove spojine (TBT spojine) so zelo učinkovita biocidna sredstva, ki so se v preteklosti pogosto uporabljala v premazih proti obraščanju plovil, plavajočih naprav in ribjih kletk. Danes veljajo za eno najbolj strupenih skupin snovi, ki so se, za zgoraj omenjene namene, sistemsko vnašale v morsko okolje. TBT spojine so se, v manjših količinah, uporabljale tudi kot biocid za zaščito lesa, tekstila, papirja, usnja, plastike in so bile prisotne tudi v izdelkih iz PVC-materiala. V evropski skupnosti je uporaba TBT spojin za zaščito ladij prepovedana od leta 2003, v naslednjih letih je bila zelo omejena tudi njihova uporaba za preostale namene, vendar so lahko biocidna sredstva, ki vsebujejo

TBT spojine, še vedno predmet nekontroliranih (spletnih ali drugih) prodaj. TBT spojine se v morskem okolju dobro vežejo na lebdeče delce v vodnem stolpu in v sediment in se posledično nalagajo tudi v organizmih. Biološki učinki TBT spojin se ocenjujejo z napakami v razvoju spolnih organov polžev, vendar so podatki o tem za slovensko morje zelo skopi. Do zdaj je bila opravljena študija o pogostnosti deformacij spolnih organov v čokatem voleku (Hexaplex trunculus), v kateri se je odstotek sterilnih samic gibal od 20 % do 90 %.

Obremenjevanje morja s hranilnimi snovmi oziroma pojav evtrofiacije

Evtrofiacija je pojav povečane količine biomase alg in drugega vodnega rastlinstva v vodi zaradi povečanega vnosa hranilnih snovi. Evtrofiacija je odvisna od sovpadanja več dejavnikov, poleg samega vnosa hranil, od razslojenosti vodnega stolpca, vremenskih razmer in premikanja vodnih mas. Hranilne snovi so predvsem dušikove in fosforjeve snovi, ki jih rastline (tako alge kot višje rastline) potrebujejo za svojo rast. Glavni viri obremenjevanja morskega okolja s hranilnimi snovmi so prečiščena komunalna odpadna voda iz komunalnih čistilnih naprav, komunalna odpadna voda iz posameznih gospodinjstev kot tudi počitniških objektov, kmetijstvo, živilskopredelovalna industrija, izlivi večjih rek v severni Jadran in tudi marikultura. Prevelik vnos hranilnih snovi v morsko okolje lahko povzroča povečano rast alg in višjih rastlin, kar posledično lahko povzroči spremembe v strukturi, funkciji in stabilnosti vodnih organizmov.

V zadnjih desetih letih je v slovenskem morju kot tudi širše v severnem Jadranu opazen trend zmanjšanja vnosa hranilnih snovi v morsko okolje. To je predvsem posledica omejitve rabe fosfatov v detergentih, izgradnje novih in nadgradnje obstoječih komunalnih čistilnih naprav na obali in v zaledju kot tudi zmanjšanega pretoka rek.

Obremenjevanje morja s podvodnim hrupom

Za slovensko morje je prva ocena stanja morskega okolja pokazala, da je preobremenjeno zaradi podvodnega hrupa. Podvodni hrup je ena izmed vrst energije, ki jo ljudje vnašamo v morsko okolje. Druge oblike energije
so na primer toplota, svetloba, elektromagnetno sevanje in vibracije. S podvodnim hrupom se po
morju prenaša povečana akustična energija, ki jo povzročamo ljudje s svojimi dejavnostmi, in se širi
na velike razdalje. Zvok pod vodo potuje petkrat hitreje kot po zraku in je izvrstno orodje za komunikacijo morskih živali, sledenje plenu in njihovo orientacijo. Za mnoge morske živali je v temnem morskem okolju zvok edina možnost zaznavanja okolja okoli sebe in imajo zato razvit izredno občutljiv sistem zaznavanja. To pa pomeni, da že majhno povišanje nad naravno ravnjo hrupa povzroča njihove odzive. Prekomerno povečan podvodni hrup zmanjšuje sposobnost podvodnih živali za orientacijo ter dolgoročno vpliva na njihovo reprodukcijo in preživetje, saj pri živalih povzroča stres (podobno kot pri ljudeh v našem okolju), zmanjša njihovo sposobnost za iskanje hrane, jih odžene iz njihovih habitatov in lahko povzroča tudi fiične poškodbe in smrt živali.

Viri kontinuiranega podvodnega hrupa v slovenskem morju so predvsem pomorski promet in druga plovila ter dejavnost, kot je na primer bagranje za poglabljanje plovnih poti. Takšen hrup se širi na velike oddaljenosti več kilometrov ali celo več deset kilometrov.

Viri impulznega hrupa, ki je občasen, pa so gradnja v obalnem območju in na morju (na primer zabijanje pilotov za temeljenje), seizmične raziskave, sonarji in druge dejavnosti, na primer eksplozije. Hrup nizkih frekvenc večjega dosega povzročajo nekateri sonarni sistemi, tak hrup se lahko širi tudi v razdalji več 100 kilometrov od vira hrupa. Impulzni hrup ima lahko večjo jakost in zato lahko živali v trenutku poškoduje ali ubije. Dosedanji rezultati meritev podvodnega hrupa kažejo, da so ravni neprekinjenega nizkofrekvenčnega hrupa, izmerjene v slovenskem morju,
dokaj visoke in da neposredno vplivajo na vedenjske značilnosti morskih organizmov. Zaradi zaprtega tipa našega morja se hrup pod vodo odbija in povzroča odmevne učinke, povezane z obliko in strukturo dna ter globino vode, kar problem še povečuje. Glede na to, da lahko v prihodnosti na mor ju pričakujemo naraščanje intenzivnosti sedanjih
dejavnosti in pojav številnih novih dejavnosti (na primer pridobivanje energije), je nujno, da se zavedamo pomena akustične energije v morju ter uporabljamo ustrezne omejitve in omilitvene ukrepe.

Posegi na morju

Posegi na morju

Vsak posameznik lahko pripomore k zmanjšanju emisij podvodnega hrupa, saj se emisije hrupa iz plovil zmanjšajo z omejitvami hitrosti. Pomembno je tudi izogibanje vožnji v območjih, kjer živijo občutljive vrste, se razmnožujejo ali hranijo. Pri dejavnostih, ki so občasne (eksplozije gradbena dela), pa je pomembno opozarjanje izvajalcev del na uporabo omilitvenih ukrepov za zmanjšanje emisij hrupa.

Izvajanje nalog na področju upravljanja z morjem
(vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč morja: čiščenje obale – izlitja in odpadki, varstvo pred škodljivim delovanjem voda morja in pritokov)

Slovensko obalno morje ima mnoge specifine lastnosti, po katerih se loči od odprtejših globljih morij, zaradi česar je tudi ekološko bolj občutljivo. Poleg teh naravnih dejavnikov, je v tem prostoru prisotna še vrsta rab vodnih in priobalnih zemljišč morja (urbanizacija in gospodarski razvoj ter druge intenzivne rabe: pristaniška dejavnost in ladijski promet, turizem, marikultura, ribištvo), katerih posledica so lahko različne oblike prekomernega obremenjevanja oziroma onesnaževanja morja in obale z odpadki ter drugimi snovmi. Vse to narekuje potrebo po dobro organiziranem in doslednem izvajanju nalog pristojnih lokalnih in državnih
javnih služb na področju varstva okolja in upravljanja z morjem, saj je možno z ustreznimi preventivnimi in sanacijskimi ukrepi v veliki meri omiliti ali odpraviti vrsto oblik onesnaževanja, kar se v veliki meri že udejanja.

V primeru večjega onesnaženja z naft ali njenimi derivati na morju so prizadete vse živali, ena izmed najbolj ogroženih skupin so ptice.

V primeru večjega onesnaženja z naft ali njenimi derivati na morju so prizadete vse živali, ena izmed najbolj ogroženih skupin so ptice.

Izvajanje nalog na področju upravljanja z morjem, kamor sodi tudi vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč morja, zagotavlja država. S ciljem zagotovitve večje dolgoročne stabilnosti v segmentu izvajanja nalog varstva morja pred onesnaževanjem, je z letom 2016 opravljen prenos izvajanja rednih in interventnih nalog čiščenja gladine morja z Ministrstva za okolje in prostor v izvajanje na organ v sestavi Ministrstva za infrastrukturo – Upravo RS za pomorstvo.

Na Ministrstvu za okolje in prostor – Direkciji Republike Slovenije za vode ostajajo vse ostale ključne naloge s področja upravljanja z vodami in morjem, kot na primer: vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč, visokomorskih obrambnih nasipov in izvajanje izrednih ukrepov v času povečanega stanja ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda. Izvajanje teh nalog se zagotavlja preko koncesionarja VGP Drava Ptuj, ki z letom 2016 opravlja tudi odstranjevanje plavja, odpadkov in drugih opuščenih ali odvrženih predmetov in snovi z naravnih predelov morske obale ter odpravlja posledice naravnih in ostalih nesreč s posledičnimi nenadnimi onesnaženji morske obale.

V segmentu nalog odprave nenadnih onesnaženj se soočamo z dejstvom, da je naše morje potencialno dokaj izpostavljeno z vidika nastanka možnih nesreč z večjim nenadnim onesnaženjem morja in obale. Jadransko morje namreč postaja ena pomembnejših plovnih poti za naft in njene derivate, kemikalije ter ostale nevarne in manj nevarne tovore, ki se preko severno jadranskih luk (Benetke, Trst, Koper, Reka) pretovarjajo, skladiščijo in transportirajo naprej.

V slučaju nesrečnega razlitja velikih količin naft ali njenih derivatov v morje, bi lahko prišlo tudi do obsežnega nenadnega onesnaženja obale. Zaradi geomorfološke pestrosti obalnega pasu, bi bila odprava posledic tovrstnega večjega nenadnega onesnaženja zelo težavna naloga, gospodarska in ekološka škoda pa bi bila neprecenljiva. Zato je za učinkovito ukrepanje ob tovrstnih možnih izrednih dogodkih, med drugim ključna tudi dobra opremljenost in pripravljenost te in ostalih služb, ki operativno izvajajo naloge na morju in obali.

Zavedajoč se dejstva, da ni možno povsem odpraviti potencialne možnosti nastanka morebitne nesreče na morju, ima država izdelan »Načrt zaščite in reševanja ob nesreči na morju«, ki predvideva nudenje pomoči pristojnim službam pri zaščiti in reševanju ter odpravi nastalih posledic možnih nesreč na morju. V slučaju potrebe omogoča tudi zagotovitev pomoči sosednjih držav in širše mednarodne pomoči.

Glede na to, da so pristojnosti reševanja problematike na morju Republike Slovenije razdeljene na več ministrstev, je za uspešnost pri izvajanju nalog pomembno tudi dobro medsebojno sodelovanje vseh organov in pristojnih služb, kar se že uspešno
udejanja z ustanovitvijo »Koordinacije služb na morju«, ki jo vodi Uprava RS za pomorstvo.